Ne čisto zaman

Nima več smisla, da čakam s to objavo, sploh, ker sem na to risbo prejela že nekaj pohval, nazadnje pa prav od učiteljice in pravi tako: »really love the emphasis on the shapes in the wall- really nice work!« Všeč so ji poudarjene oblike kamnov v zidu in pohvalila je moje delo. Tako sem ponosna nase, da hodim en cm nad tlemi. Zdaj sem še bolj prepričana, da to ni moja zadnja risba (trenutno sicer je), predvsem zato, ker imam v čakalni vrsti še lepše in bolj dodelane motive.

Še tokrat sem se držala Krasa, mislim pa, da se bom v kratkem selila kam drugam, še najraje v mojo priljubljeno staro Ljubljano. Če bo uspelo, se bo kmalu videlo tudi med naslednjimi objavami.

Ne gre po načrtu

Načrt je tak: vsak ponedeljek dobim lekcijo iz risanja. Pregledam, sedem k skicirki in poskušam narediti, kar pravi lekcija. Med eno in drugo lekcijo imam teden dni časa za domačo nalogo in za prikazovanje navdiha na papirju.

Teoretično.

V praksi imam pri sebi že pet lekcij, ogledani pa še ne celi dve. In tudi narejenega imam malo. Glava še vedno kipi od zamisli, na papirju pa še ni.

Pa vendar vmes pridejo okoliščine, ko je preprosto nekaj TREBA spraviti na papir. Najprej ko na njenih Art Journal straneh pokažem sestri, kako narisani predmet ni treba, da je dvodimenzionalen. Tule, na prvi in zadnji sliki. Še prej ji na hitro narišem, kako dodaš sence najbolj enostavni obliki.

Potem ji pokažem, zakaj je bela barva pri risanju moja najboljša prijateljica. Za pomoč si sposodim kar najbolj osnovno risbo v slogu učiteljice.

In nazadnje se lotim še malo "vzorcev". Te moram še vaditi, risba niti še nima repa in glave, ampak zaenkrat mi je všeč.

Bo dobila svoj "okvir". Čisto zares.

Še ena čaka na objavo, ampak če gre risanje po lekcijah počasi, naj gredo tudi objave.