In potem sem se začela učiti transferja. Ampak za lep transfer potrebuješ dobro podlago. Prva podlaga je bila odlična, super, tako lepa, neponovljiva. Transfer pa? Seveda se je sfižil. Nazadnje je iz ostanka nastal ptiček, ki sem ga prilepila sem:
Zadaj je podlaga, pripravljena že pred leti po navdihu z art tržnice v Ljubljani. Podlage mi očitno ostajajo na lagerju. Nobene ideje nisem imela, kaj dati nanjo. Letos sem jo z malo več znanja najprej predelala. Dodala sem nekaj barv. Spotoma sem odkrila, da je bela moja najboljša prijateljica. Ne samo zato, ker lahko z njo prekriješ napake, ampak ker z njo poudariš, kar hočeš pokazati. Vmes sem ugotovila tudi, da na platno ne moreš kar tako odtisniti štampiljke. Pa sem našla drugi, bolj enostaven način. Odtisnila sem jo na tretjo plast servetke. Tiste servetke za brisanje ust pri kosilu. Tiste, katere prvo plast smo pred leti masovno lepili na vse, kar je slučajno prišlo mimo. Po istem vzorcu sem naštampljano tretjo plast servetke nalepila na platence. In dorisala detajle.
Vendar nisem hotela zaključiti pri tem. Neponovljivo lepo podlago sem hotela ponoviti.
Ko je bila skoraj zaključena, sem jo hotela malo »postarati« in ji dodati 'vintage look'. Ojoj, ko se tega le ne bi lotila. Nazadnje sem dodala toliko napačne barve, da sem jo šla »splaknit« pod vodo. In zdaj je taka. Samo podlaga. Ki spet čaka, da vržem kaj svetlega nanjo.
Ni velika, samo velikosti razglednice. Ampak ko jo gledam takole, na sliki, se spomnim, da bi jo lahko še zelo naplastila, preden bi začela dodajati svetle elemente. Mogoče v kratkem.
