Zdaj, ko sem končno dobila svojo drugo spremljevalko bloga, je morda pravi čas, da objavim nekaj novega. Čast zaradi obljube pripada moji zadnji stvaritvi. Od prve je minilo že kar nekaj časa – morda leto? Moji bralki (2) bi pričakovali, da sem se v tem času razvila, v resnici pa sama ne verjamem v to. Še vedno se mi dogaja, da imam v glavi jasno zarisano končno sliko, ko pa pretvarjam iz možgan v roke, me te ne ubogajo. Moja stara hiba, zrela za frustracijo. Mogoče bo frustracija pomagala k razvoju, nekaterim umetnikom je.
Končni izdelek je torej nekaj popolnoma drugačnega od tega, kar sem si zamislila in če bi ga morala obesiti na svojo steno, ga ne bi. Tako je pa šel za darilo, kjer niso videli še nobenega mojega platna in ker na dan praznovanja ni bilo časa, zdaj željno čakam na priložnost, da prejemnica pove, kako se ji zdi.
Fotografiranje mi še ni prišlo v kri, sploh se na fotografiranje svojih izdelkov spomnem ob najbolj čudnih urah, zato obljubljam, da se v živo manj sveti.
Popolnoma nenamerno je na sliki spet ptič s ptičjo hišico, obljubim, da je vmes nastalo še nekaj drugih platenc in slik, ki s ptiči nimajo nobene povezave.
Še nekaj detajov:
