Ne čisto zaman

Nima več smisla, da čakam s to objavo, sploh, ker sem na to risbo prejela že nekaj pohval, nazadnje pa prav od učiteljice in pravi tako: »really love the emphasis on the shapes in the wall- really nice work!« Všeč so ji poudarjene oblike kamnov v zidu in pohvalila je moje delo. Tako sem ponosna nase, da hodim en cm nad tlemi. Zdaj sem še bolj prepričana, da to ni moja zadnja risba (trenutno sicer je), predvsem zato, ker imam v čakalni vrsti še lepše in bolj dodelane motive.

Še tokrat sem se držala Krasa, mislim pa, da se bom v kratkem selila kam drugam, še najraje v mojo priljubljeno staro Ljubljano. Če bo uspelo, se bo kmalu videlo tudi med naslednjimi objavami.

Ne gre po načrtu

Načrt je tak: vsak ponedeljek dobim lekcijo iz risanja. Pregledam, sedem k skicirki in poskušam narediti, kar pravi lekcija. Med eno in drugo lekcijo imam teden dni časa za domačo nalogo in za prikazovanje navdiha na papirju.

Teoretično.

V praksi imam pri sebi že pet lekcij, ogledani pa še ne celi dve. In tudi narejenega imam malo. Glava še vedno kipi od zamisli, na papirju pa še ni.

Pa vendar vmes pridejo okoliščine, ko je preprosto nekaj TREBA spraviti na papir. Najprej ko na njenih Art Journal straneh pokažem sestri, kako narisani predmet ni treba, da je dvodimenzionalen. Tule, na prvi in zadnji sliki. Še prej ji na hitro narišem, kako dodaš sence najbolj enostavni obliki.

Potem ji pokažem, zakaj je bela barva pri risanju moja najboljša prijateljica. Za pomoč si sposodim kar najbolj osnovno risbo v slogu učiteljice.

In nazadnje se lotim še malo "vzorcev". Te moram še vaditi, risba niti še nima repa in glave, ampak zaenkrat mi je všeč.

Bo dobila svoj "okvir". Čisto zares.

Še ena čaka na objavo, ampak če gre risanje po lekcijah počasi, naj gredo tudi objave.

Nepričakovano

Skoraj pol leta od zadnje objave, pa že prej jih ni bilo veliko. Čeprav blog pravi »nesamomama«, sem v zadnjih mesecih predvsem .... hm .... no ...... mamovala. Včasih sama sebe spomnim na tiste mame iz ameriških filmov, ki otroke ves čas vozijo 'nekam', ampak zraven čisto pozabim, da tiste mame pač ne hodijo pred tem razvažanjem še v službo in same sebi pravijo SAHM. Za tiste, ki so si dolgo razbijali glave, kaj to pomeni – stay at home mom. Kar jaz nisem.

Ustvarjalna muza me je v tem času morda zapustila, izpod rok ni nastalo nič pametnega, mogoče je bila težava pa samo v tem, da ko sem se odpravila v svoj ustvarjalni kotiček, me je na pol poti zmotilo umazano perilo na tleh, ki se je moralo oprati, prašni zajček, ki ni bil že dolgo posesan, wc školjka brez dišeče rožice, morda celo knjiga, ki bi se morala neprebrana vrniti v knjižnjico, pa ji tega ne morem dovoliti....

Pravzaprav sem nekaj delala. Novoletne voščilnice. Ki sem jih dokončala 30. decembra okrog polnoči. 31. sem jih pa odposlala. Ampak to je veliko bolj zgodaj kot predlanske, ki sem jih poslala šele lani, ker sem se odločila, da bom sama naredila kuverte zanje in so bile končane nekje v začetku februarja.

In potem sem ugotovila, da se moram brcnit v ta zadnjo. In da bo temu pripomoglo samo, če se bom učila česa novega. Česa, kar ne znam, pa bi rada. In če bo pri tem fajn trpela denarnica. In v teh tednih ravno poteka proces učenja. Začela sem počasi, z veliko odločnostjo, da ne bom ničesar objavila. Naredila par domačih nalog. Ne, no, naredila sem eno. Potem je prišla lekcija z naslovom »poišči svoj navdih«.

O, tega pa imam! Navdiha ogromno! Glava poka od njega! Kamorkoli pomotoma vzamem fotoaparat s sabo, fotografiram predvsem zato, ker je tam navdih in ker si hočem scene narisati še sama! In ker se nikoli ne spomnim detajlov, ampak za to rabim sliko. In imam polne direktorije slik, ki jih je treba prerisati na papir, saj so nastale samo zato!

Prerisati, ja, saj nisem Pablo, da bi znala kaj narisati sama. Vincent je tudi vse življenje prerisoval. Nekoč bom prerisala, na svoj način, tudi njegovo nočno ulico.

Ampak danes je, kljub obilici materiala, ki sem si ga za delo nakupila, nastalo nekaj kar z navadnim kemičnim svičnikom (a verjamete, da jim v Ljubljani rečejo: kuli? Če to ni nekaj najbolj smešnega ... ) v navaden spiralni blok. Hm, na bloku piše "naložba v vašo prihodnost".....

Tole bom pa še enkrat narisala, zares, mogoče celo z barvami. Saj ne morete videti te rdeče, ki sije iz ozadja....

Ne vedno po vrsti

Zdaj, ko sem končno dobila svojo drugo spremljevalko bloga, je morda pravi čas, da objavim nekaj novega. Čast zaradi obljube pripada moji zadnji stvaritvi. Od prve je minilo že kar nekaj časa – morda leto? Moji bralki (2) bi pričakovali, da sem se v tem času razvila, v resnici pa sama ne verjamem v to. Še vedno se mi dogaja, da imam v glavi jasno zarisano končno sliko, ko pa pretvarjam iz možgan v roke, me te ne ubogajo. Moja stara hiba, zrela za frustracijo. Mogoče bo frustracija pomagala k razvoju, nekaterim umetnikom je.

 

Končni izdelek je torej nekaj popolnoma drugačnega od tega, kar sem si zamislila in če bi ga morala obesiti na svojo steno, ga ne bi. Tako je pa šel za darilo, kjer niso videli še nobenega mojega platna in ker na dan praznovanja ni bilo časa, zdaj željno čakam na priložnost, da prejemnica pove, kako se ji zdi.

 

Fotografiranje mi še ni prišlo v kri, sploh se na fotografiranje svojih izdelkov spomnem ob najbolj čudnih urah, zato obljubljam, da se v živo manj sveti.

Popolnoma nenamerno je na sliki spet ptič s ptičjo hišico, obljubim, da je vmes nastalo še nekaj drugih platenc in slik, ki s ptiči nimajo nobene povezave.

Še nekaj detajov:

Ne samo uspešno...

In potem sem se začela učiti transferja. Ampak za lep transfer potrebuješ dobro podlago. Prva podlaga je bila odlična, super, tako lepa, neponovljiva. Transfer pa? Seveda se je sfižil. Nazadnje je iz ostanka nastal ptiček, ki sem ga prilepila sem:

Zadaj je podlaga, pripravljena že pred leti po navdihu z art tržnice v Ljubljani. Podlage mi očitno ostajajo na lagerju. Nobene ideje nisem imela, kaj dati nanjo. Letos sem jo z malo več znanja najprej predelala. Dodala sem nekaj barv. Spotoma sem odkrila, da je bela moja najboljša prijateljica. Ne samo zato, ker lahko z njo prekriješ napake, ampak ker z njo poudariš, kar hočeš pokazati. Vmes sem ugotovila tudi, da na platno ne moreš kar tako odtisniti štampiljke. Pa sem našla drugi, bolj enostaven način. Odtisnila sem jo na tretjo plast servetke. Tiste servetke za brisanje ust pri kosilu. Tiste, katere prvo plast smo pred leti masovno lepili na vse, kar je slučajno prišlo mimo. Po istem vzorcu sem naštampljano tretjo plast servetke nalepila na platence. In dorisala detajle.

Vendar nisem hotela zaključiti pri tem. Neponovljivo lepo podlago sem hotela ponoviti.

Ko je bila skoraj zaključena, sem jo hotela malo »postarati« in ji dodati 'vintage look'. Ojoj, ko se tega le ne bi lotila. Nazadnje sem dodala toliko napačne barve, da sem jo šla »splaknit« pod vodo. In zdaj je taka. Samo podlaga. Ki spet čaka, da vržem kaj svetlega nanjo.

Ni velika, samo velikosti razglednice. Ampak ko jo gledam takole, na sliki, se spomnim, da bi jo lahko še zelo naplastila, preden bi začela dodajati svetle elemente. Mogoče v kratkem.