Ne samo zarečenega kruha

... tudi njegove najbolj trde skorjice sem se že najedla. Danes je bilo samo še enkrat. K sreči tokrat ni šlo za kakšno hudo življenjsko zadevo, danes je bilo vse skupaj bolj ustvarjalno: naredila sem par voščilnic. Pravzaprav tri. Vse tri enake. Se pravi serijo. Za učiteljice v šoli, ki so nas letos varno peljale skozi šolsko leto. Sama sebe torej kar takoj postavim na laž.

Aja, ne bom jih pokazala tu. Klasična voščilnica, štampiljka, pobarvana z vodenimi barvicami in ene pet plasti podlage. Oblika taga, zadaj zahvala za šolsko leto, ročno narisano jabolko, sponka.

Da sama sebe malo potolažim, objavljam svojo drugo in ta trenutek še vedno najljubšo akrilno pacarijo. Nastala je po navdihu afriških servietk. Ima luštno zgodbico - prepričana sem bila, da jo bom naslikala na platno, pa sem se v zadnji minuti posr**kala in šla risat na risalni list. In potem mi je bilo žal, ker je čisto uspela. Dokaz za to je, da je še vedno moja najljubša.

Še vedno dobivam kritike nanjo, ker bi morala v oddaljenosti narisati karavano, ampak meni je všeč taka kot je.

Ne samo voščilnice

Nekoč je bilo življenje črnobelo. In vse, kar je risanja prišlo izpod mojih rok, je bilo v teh dveh ne_barvah.

Potem je prišel papir. Pisan papir. In z njim barve. Barvice, flumastri, vodene barvice – te imajo še sedaj častno mesto na delovni mizi, vedno pri roki za barvanje. Pobarvank. Štampiljk.

Čeprav je ustvarjanje voščilnic daleč najbolj uporabno od ustvarjanj, sem se jih s časom nažrla. Ne dobesedno. Samo naveličala. Še vedno jih rada naredim, da razveselim praznovalca, še vedno berem nekatere kvalitetne čestitkarske bloge, še vedno iščem sveže ideje (ob hudem pomanjkanju lastnih), še vedno jih poskušam izdelovati v novih tehnikah, še vedno me mamijo raznorazna orodja, še vedno iščem domače rešitve za tista orodja, ki so predraga ali kako drugače nedosegljiva... 

Še raje kot voščilnice sem iz papirja ustvarila karkoli, kar ni ostalo plosko na mizi. Škatlice, vrečke, 3D voščilnice, ... Imam svojo najbljubšo 3D ustvarjalko in kolikor je le mogoče poskušam posnemati njene izdelke, vendar vedno z dodatkom nečesa svojega. Izboljšavo ali mogoče poenostavitvijo.

Pa vendar ... Odkar sem dobila nekaj napotkov za uporabo akrilnih barv na risalnem papirju ali na platnu, so druge papirnate zadeve dobile oznako "v drugem planu". Ne bom pogrešana v voščilničarskih vodah, nikoli svojih nisem objavljala na kakšnem blogu, včasih sem kakšno obesila v moj-album, nikoli jih nisem delala na zalogo in predvsem jih nisem nikoli delala v serijah, če ni bilo to nujno potrebno in zaželeno. In zato zaenkrat ne bodo del predstavljanja tukaj.

Pacanje z akrili pa je nekaj, s čimer bi se rada pohvalila. Moji koraki v svet barv in kolažev, kot se učim drugod. 

Ne bom objavila vsega, do sedaj nastalega hkrati ampak vseeno po vrsti, tako kot je nastajalo. Glede na hitrost ustvarjanja, ki ga je toliko, kolikor mi ga čas dopušča, bom kmalu prišla sama s seboj »v štih« in že lahko objavljala stvari, ki nastajajo sproti, istočasno. Upam, da se me takrat ne bo predolgo čaaaakaaloooooooooo.......

Prvi LL je nastal natančno in po korakih z napotki nekoga, ki se je s tem že prej ukvarjal. Kasneje sem si dovolila veliko več svobode ter veliko manj korakov in kompliciranja.

In čeprav sem z rezultatom karseda zadovoljna, podlaga še danes čaka samo kot podlaga. Navdih za nadaljevanje očitno ne pride tako enostavno kot mešanje barv.