16 februar, 2011

Nepričakovano

Skoraj pol leta od zadnje objave, pa že prej jih ni bilo veliko. Čeprav blog pravi »nesamomama«, sem v zadnjih mesecih predvsem .... hm .... no ...... mamovala. Včasih sama sebe spomnim na tiste mame iz ameriških filmov, ki otroke ves čas vozijo 'nekam', ampak zraven čisto pozabim, da tiste mame pač ne hodijo pred tem razvažanjem še v službo in same sebi pravijo SAHM. Za tiste, ki so si dolgo razbijali glave, kaj to pomeni – stay at home mom. Kar jaz nisem.

Ustvarjalna muza me je v tem času morda zapustila, izpod rok ni nastalo nič pametnega, mogoče je bila težava pa samo v tem, da ko sem se odpravila v svoj ustvarjalni kotiček, me je na pol poti zmotilo umazano perilo na tleh, ki se je moralo oprati, prašni zajček, ki ni bil že dolgo posesan, wc školjka brez dišeče rožice, morda celo knjiga, ki bi se morala neprebrana vrniti v knjižnjico, pa ji tega ne morem dovoliti....

Pravzaprav sem nekaj delala. Novoletne voščilnice. Ki sem jih dokončala 30. decembra okrog polnoči. 31. sem jih pa odposlala. Ampak to je veliko bolj zgodaj kot predlanske, ki sem jih poslala šele lani, ker sem se odločila, da bom sama naredila kuverte zanje in so bile končane nekje v začetku februarja.

In potem sem ugotovila, da se moram brcnit v ta zadnjo. In da bo temu pripomoglo samo, če se bom učila česa novega. Česa, kar ne znam, pa bi rada. In če bo pri tem fajn trpela denarnica. In v teh tednih ravno poteka proces učenja. Začela sem počasi, z veliko odločnostjo, da ne bom ničesar objavila. Naredila par domačih nalog. Ne, no, naredila sem eno. Potem je prišla lekcija z naslovom »poišči svoj navdih«.

O, tega pa imam! Navdiha ogromno! Glava poka od njega! Kamorkoli pomotoma vzamem fotoaparat s sabo, fotografiram predvsem zato, ker je tam navdih in ker si hočem scene narisati še sama! In ker se nikoli ne spomnim detajlov, ampak za to rabim sliko. In imam polne direktorije slik, ki jih je treba prerisati na papir, saj so nastale samo zato!

Prerisati, ja, saj nisem Pablo, da bi znala kaj narisati sama. Vincent je tudi vse življenje prerisoval. Nekoč bom prerisala, na svoj način, tudi njegovo nočno ulico.

Ampak danes je, kljub obilici materiala, ki sem si ga za delo nakupila, nastalo nekaj kar z navadnim kemičnim svičnikom (a verjamete, da jim v Ljubljani rečejo: kuli? Če to ni nekaj najbolj smešnega ... ) v navaden spiralni blok. Hm, na bloku piše "naložba v vašo prihodnost".....



Tole bom pa še enkrat narisala, zares, mogoče celo z barvami. Saj ne morete videti te rdeče, ki sije iz ozadja....

28 september, 2010

Ne vedno po vrsti

Zdaj, ko sem končno dobila svojo drugo spremljevalko bloga, je morda pravi čas, da objavim nekaj novega. Čast zaradi obljube pripada moji zadnji stvaritvi. Od prve je minilo že kar nekaj časa – morda leto? Moji bralki (2) bi pričakovali, da sem se v tem času razvila, v resnici pa sama ne verjamem v to. Še vedno se mi dogaja, da imam v glavi jasno zarisano končno sliko, ko pa pretvarjam iz možgan v roke, me te ne ubogajo. Moja stara hiba, zrela za frustracijo. Mogoče bo frustracija pomagala k razvoju, nekaterim umetnikom je.

 

Končni izdelek je torej nekaj popolnoma drugačnega od tega, kar sem si zamislila in če bi ga morala obesiti na svojo steno, ga ne bi. Tako je pa šel za darilo, kjer niso videli še nobenega mojega platna in ker na dan praznovanja ni bilo časa, zdaj željno čakam na priložnost, da prejemnica pove, kako se ji zdi.

 

Fotografiranje mi še ni prišlo v kri, sploh se na fotografiranje svojih izdelkov spomnem ob najbolj čudnih urah, zato obljubljam, da se v živo manj sveti.




Popolnoma nenamerno je na sliki spet ptič s ptičjo hišico, obljubim, da je vmes nastalo še nekaj drugih platenc in slik, ki s ptiči nimajo nobene povezave.


Še nekaj detajov:







21 julij, 2010

Ne samo uspešno...

In potem sem se začela učiti transferja. Ampak za lep transfer potrebuješ dobro podlago. Prva podlaga je bila odlična, super, tako lepa, neponovljiva. Transfer pa? Seveda se je sfižil. Nazadnje je iz ostanka nastal ptiček, ki sem ga prilepila sem:


Zadaj je podlaga, pripravljena že pred leti po navdihu z art tržnice v Ljubljani. Podlage mi očitno ostajajo na lagerju. Nobene ideje nisem imela, kaj dati nanjo. Letos sem jo z malo več znanja najprej predelala. Dodala sem nekaj barv. Spotoma sem odkrila, da je bela moja najboljša prijateljica. Ne samo zato, ker lahko z njo prekriješ napake, ampak ker z njo poudariš, kar hočeš pokazati. Vmes sem ugotovila tudi, da na platno ne moreš kar tako odtisniti štampiljke. Pa sem našla drugi, bolj enostaven način. Odtisnila sem jo na tretjo plast servetke. Tiste servetke za brisanje ust pri kosilu. Tiste, katere prvo plast smo pred leti masovno lepili na vse, kar je slučajno prišlo mimo. Po istem vzorcu sem naštampljano tretjo plast servetke nalepila na platence. In dorisala detajle.


Vendar nisem hotela zaključiti pri tem. Neponovljivo lepo podlago sem hotela ponoviti.

Ko je bila skoraj zaključena, sem jo hotela malo »postarati« in ji dodati 'vintage look'. Ojoj, ko se tega le ne bi lotila. Nazadnje sem dodala toliko napačne barve, da sem jo šla »splaknit« pod vodo. In zdaj je taka. Samo podlaga. Ki spet čaka, da vržem kaj svetlega nanjo.



Ni velika, samo velikosti razglednice. Ampak ko jo gledam takole, na sliki, se spomnim, da bi jo lahko še zelo naplastila, preden bi začela dodajati svetle elemente. Mogoče v kratkem.


23 junij, 2010

Ne samo zarečenega kruha

... tudi njegove najbolj trde skorjice sem se že najedla. Danes je bilo samo še enkrat. K sreči tokrat ni šlo za kakšno hudo življenjsko zadevo, danes je bilo vse skupaj bolj ustvarjalno: naredila sem par voščilnic. Pravzaprav tri. Vse tri enake. Se pravi serijo. Za učiteljice v šoli, ki so nas letos varno peljale skozi šolsko leto. Sama sebe torej kar takoj postavim na laž.

Aja, ne bom jih pokazala tu. Klasična voščilnica, štampiljka, pobarvana z vodenimi barvicami in ene pet plasti podlage. Oblika taga, zadaj zahvala za šolsko leto, ročno narisano jabolko, sponka.

Da sama sebe malo potolažim, objavljam svojo drugo in ta trenutek še vedno najljubšo akrilno pacarijo. Nastala je po navdihu afriških servietk. Ima luštno zgodbico - prepričana sem bila, da jo bom naslikala na platno, pa sem se v zadnji minuti posr**kala in šla risat na risalni list. In potem mi je bilo žal, ker je čisto uspela. Dokaz za to je, da je še vedno moja najljubša.


Še vedno dobivam kritike nanjo, ker bi morala v oddaljenosti narisati karavano, ampak meni je všeč taka kot je.

19 junij, 2010

Ne samo voščilnice

Nekoč je bilo življenje črnobelo. In vse, kar je risanja prišlo izpod mojih rok, je bilo v teh dveh ne_barvah.

Potem je prišel papir. Pisan papir. In z njim barve. Barvice, flumastri, vodene barvice – te imajo še sedaj častno mesto na delovni mizi, vedno pri roki za barvanje. Pobarvank. Štampiljk.

Čeprav je ustvarjanje voščilnic daleč najbolj uporabno od ustvarjanj, sem se jih s časom nažrla. Ne dobesedno. Samo naveličala. Še vedno jih rada naredim, da razveselim praznovalca, še vedno berem nekatere kvalitetne čestitkarske bloge, še vedno iščem sveže ideje (ob hudem pomanjkanju lastnih), še vedno jih poskušam izdelovati v novih tehnikah, še vedno me mamijo raznorazna orodja, še vedno iščem domače rešitve za tista orodja, ki so predraga ali kako drugače nedosegljiva... 

Še raje kot voščilnice sem iz papirja ustvarila karkoli, kar ni ostalo plosko na mizi. Škatlice, vrečke, 3D voščilnice, ... Imam svojo najbljubšo 3D ustvarjalko in kolikor je le mogoče poskušam posnemati njene izdelke, vendar vedno z dodatkom nečesa svojega. Izboljšavo ali mogoče poenostavitvijo.

Pa vendar ... Odkar sem dobila nekaj napotkov za uporabo akrilnih barv na risalnem papirju ali na platnu, so druge papirnate zadeve dobile oznako "v drugem planu". Ne bom pogrešana v voščilničarskih vodah, nikoli svojih nisem objavljala na kakšnem blogu, včasih sem kakšno obesila v moj-album, nikoli jih nisem delala na zalogo in predvsem jih nisem nikoli delala v serijah, če ni bilo to nujno potrebno in zaželeno. In zato zaenkrat ne bodo del predstavljanja tukaj.

Pacanje z akrili pa je nekaj, s čimer bi se rada pohvalila. Moji koraki v svet barv in kolažev, kot se učim drugod. 

Ne bom objavila vsega, do sedaj nastalega hkrati ampak vseeno po vrsti, tako kot je nastajalo. Glede na hitrost ustvarjanja, ki ga je toliko, kolikor mi ga čas dopušča, bom kmalu prišla sama s seboj »v štih« in že lahko objavljala stvari, ki nastajajo sproti, istočasno. Upam, da se me takrat ne bo predolgo čaaaakaaloooooooooo.......

Prvi LL je nastal natančno in po korakih z napotki nekoga, ki se je s tem že prej ukvarjal. Kasneje sem si dovolila veliko več svobode ter veliko manj korakov in kompliciranja.



In čeprav sem z rezultatom karseda zadovoljna, podlaga še danes čaka samo kot podlaga. Navdih za nadaljevanje očitno ne pride tako enostavno kot mešanje barv.